Peter zajec gre, kljub prepovedi, naravnost na vrt gospoda Gregorja …
Pripoveduje: Branko Jordan.
Napisala: Beatrix Potter.
Prevedel: Branko Gradišnik.
Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.
Dober večer, otroci.
Nekoč so bili štirje mali zajci.
Ime jim je bilo klapica, Kosmina, Bombaška in Peter.
Živeli so s svojo mamo v peščenem bregu pod koreninami zelo velike jelke.
Torej, ljubčki, je rekla Gospa Zajčeva nekega jutra.
Lahko greste po poljih ali dol po poljski poti, nikar pa ne hodite v vrt gospoda Gregorja.
Tam je doživel nesrečo že vaš oče, ki ga je gospa Gregorjeva utaknila v pito.
Zdaj pa tecite in ne nagajajte, jaz grem ven.
Potem je stara gospa Zajčeva vzela košaro in dežnik in se je odpravila skozi gozd v pekarno.
Kupila je hlebec pol belega kruha in pet ribezovih pogačic.
Klapica, Kosmina in bombaška, ki so bile pridne zajčice, so šle nabirat rubidnice ob poljski poti.
Peter pa, ki je bil zelo poreden, je priči zdirjal naravnost k vrtu gospoda Gregorja in se pod vrati prerinil noter.
Najprej je pojedel nekaj zelene solate in stročega fižola, potem pa še nekaj redkov.
In potem, ko mu je bilo že precej slabo, je šel še po petršil.
Ko pa je zavil okrog steklene grede s kumaricami se je skoraj zaletel v gospoda Gregorja.
Gospod Gregor je čepel na vseh štirih in presajal mlado zelje, vendar je skočil na noge in stekel za Petrom.
Vihtel je greblico in klical: "Ustavite tatu!" Petra je postalo grozno strah.
Begal je po vrtu, kajti pozabil je, kako se pride nazaj k vratom.
Sredi zelja je izgubil prvi čevelj, med krompirjem pa še drugega.
Ko je bil bos se je spustil na vse štiri in je tekel hitreje, tako da bi se bilo po mojem mnenju lahko posrečilo pobegniti, če se ne bi bil zaletel naravnost v mrežo, ki jo varovala kosmuljo in se ujel vanjo z velikimi gumbi na jopiču.
Bil je še skoraj nov, moder jopič z medeninastimi gumbi.
Peter je mislil, da je že konec z njim in je točil debele solze.
Njegovo vkanje pa so slišali prijazni vrabci in vsi razburjeni so prileteli k njemu in mu prigovarjali Naj se reši.
Gospod Gregor je pritekel z rešetom, da bi ga poveznil na Petra.
Toda Peter se je odrekel svojemu jopiču in se zadnji hip izmuznil.
Stekel je v lopo z orodjem in smuknil v škropilnico.
Ta bi bila imenitno skrivališče, če ne bi bilo v njej toliko vode.
Gospod Gregor je bil prepričan, da je Peter nekje v lopi, mogoče skrit pod kakim cvetličnim lončkom.
Začel jih je previdno pri vzdigovati in kukati podnje.
Tedajci je Peter kihnil.
Gospod Gregor je kar planil nanj.
Poskusil ga je pohoditi, a Peter je skočil skozi okno ven in pri tem prevrnil tri rože.
Okno je bilo premajhno za gospoda Gregorja, pa tudi naveličal se je že tekati za Petrom.
Tako se je vrnil k svojemu delu.
Peter se je usedel, da si odpočije.
Je malo mu je sa in tresel se je od strahu.
Po vrhu pa se mu ni niti sanjalo, kam naj ubere.
Bil je tudi zelo moker, ker je je čepel v tisti škropilnici.
Čez čas je šel naprej, ne da bi vedel kam.
Počasi je hopkal in se ves čas oziral.
Našel je vrata v zidu, vendar so bila zaklenjena in pod njimi ni bilo dovolj prostora, da bi se debelušen zajček lahko splazil ven.
Prek kamnitega praga je tekala ven in noter stara miš.
Družinici v gozdu je nosila grah in fižev.
Peter jo je vprašal, kako se pride ven, ampak v gobčku je držala tako velik grah, da ni mogla odgovoriti.
Samo zmajala je z glavo.
Peter je zajokal.
Ubral jo je naravnost posredi vrta, a je kmalu še bolj zataval.
Naposled je prišel do ribnika, v katerem je gospod Gregor polnil svoje škrupilnice.
Bela mačka je strmela v zlato ribico.
Sedela da je zelo zelo pri miru.
Le tu in tam je konica njenega repa trznila, kakor da bi bila živa.
Petru se je zdelo, da bo najboljše, če odide, ne da bi se kaj menil z njo.
O mačkah mu je že pravil bratranec, mali Benjamin Zajko.
Odpravil se je nazaj klopi, nenadoma pa je prav blizu zaslišal glas mutike.
Škrup, ma škrup, škropa.
Hitro se je skril v grmovje.
Ker pa se nič zgodilo, je čez čas prišel ven, se povpel na samokolnico in pokukal.
Zagledal je gospoda Gregorja, kako zmuti, ko okopava čebulo.
Petru je kazal hrbet, zadaj za njim pa so bila vrata.
Peter je zelo tiho zlezel samokolnice in se kolikor je mogel hitro pognal po ravni potki zadaj za grmiči črnega ribeza.
Gospod Gregor ga je opazil, ko je bil v kotu, ampak Petru ni bilo mar.
Smuknil je pod vrati in Končno je bil zunaj lepo na varnem v gozdu.
Gospod Gregor je iz jopiča in čeveljcev naredil strašilo za vrane.
Peter je brez prestanka tekel, dokler ni prišel domov k veliki jelki.
Bil je tako utrujen, da se je sesedel na mehki pesek na dnu zajčine in zatisnil oči.
Njegova mama je bila vsa zaposlena s kuhanjem.
Samo čudila se je lahko, kaj je naredil z obleko.
Komaj dva D tedna prej je že izgubil en tak jopič in čeveljice.
Z obžalovanjem moram povedati, da se Peter tisti večer ni najbolje počutil.
Mama ga je spravila v posteljo in skuhala kamilice in mu tudi postregla z njimi eno jedilno žlico tik pred spanjem.
Klapica, kosmina in bombaška pa so imele za večerjo kruh v mleku in robitnice.